Reka Mura ima že na rimskih zemljevidih svoje ime » Murus « – latinska beseda » murus » = zid, okop, predzidje, obramba, zaščita. Mura je povezovala Zgornjo Avstrijo, ki je imela kameno sol (Aussee), železo in lesno bogastvo, z deželo na jugu, s Štajersko. Radgona je že leta 1450 prejela od cesarja Friderika III. pravico, da je smela izterjati mitnine in carine od ladij, ki so plule po Muri. Zelo živahna je bila tudi trgovina z vinom, ki so ga prevažali, npr. 1445, po Muri navzgor in je bila določena mitnina. Navigacijski patent cesarice Marije Terezije (1780) je določal ukrepe za izgradnjo in vzdrževanje vzdolžnih poti za vleko. V začetku 19. stoletja je odplulo iz Gradca letno po Muri 100 ladij in splavov. Poklicni ribiči (ribiški mojstri) so v dokumentih dokazani šele od 17. stol. dalje. Imeli so v lasti ribnike, predvsem v starih rokavih Mure. Mlinarstvo – že leta 1346 je bil izdan red za obratovanje mlinov na reki Muri.
Med prebivalstvom kroži zgodba, da so v reki Muri še v 19 .in 20. stoletju izpirali zlato iz rečnega peska. Nedvoumno spoznamo kakšen pomen je imela reka Mura v gospodarskem pomenu za to področje. Zgodovinski viri omenjajo, da je na območju Veržeja vozil brod na reki Muri in da je tukaj bilo pomembno skladišče za vojne potrebščine, zlasti, da so po Muri vozili sol iz Solnograške.
Do konca prve svetovne vojne je promet čez reko Muro potekal samo z brodi, leta 1922 pa so med Dokležovjem in Veržejem zgradili prvi most čez Muro, ki je bil tesnejša prometna povezava med ljudmi iz obeh bregov Mure. 1940. leta pa zgradijo most na Petanjcih – »splošno slovensko pridobi-tev«. Kljub mostovoma, brodovi še naprej opravljajo svojo povezovalno vlogo med levim in desnim bregom Mure – Prekmurje z ostalim slovenskim prostorom ter z avstrijsko in hrvaško stranjo reke. Brodi so bili v skupni ali zasebni lasti. Pluli so na Meleh, v Krogu, v Bakovcih, Dokležovju, Iža-kovcih, na Melincih, Bistricah, Razkrižju, Hotizi, Kotu, Gibini. Z brodom so se na oba brega Mure prevažali ljudje, vprežna živina s tovorom, traktorji, kolesarji, avtomobili, mopedisti … Prekmurci so na štajerski strani imeli zemljo, ki so jo obdelovali. V času avstro-ogrske monarhije so bili brodi edina vez med Slovenci na obeh straneh Mure; brod je na šta-jersko stran vozil tako prekmurske izseljence kot romarje. Bregova reke sta bila povezana z močno zajlo (jekleno vrvjo), privezano na obeh straneh Mure na škališče, ki je držalo vrv napeto nad vodo. Na njo je bil pripet lesen brod, sestavljen iz dveh 12 metrskih kumpov (čoln, ki nosi brod), preko so bili pritrjeni tramovi, na katere so bile položene mosnice (lesen pod iz desk), na gater (ograjo) z vhodom je bil navadno pritrjen križ. Kovinske verige so služile privezu na nabrežje. Za lažji vstop in izstop je bil šamerli (predmost), ki se je lahko dvigal in spuščal k nabrežju. Brodišče je mesto, kjer stoji brod. Brodarji so imeli kučico (leseno hiško) na bregu ali na brodu, ki je varovala brodarja pred mrazom in dežjem, notri si je zakuril in pripravil hrano. Brod so pogosto selili in premeščali po reki zaradi plitvin reke, pogosto pa ga je Mura tudi odnesla. Zaradi mraza in ledu so morali brodarji pogosto razmetati (razstaviti narazen) brod, da debeli led ne bi poškodoval lesenih kumpov.
Z gradnjo mostov se je promet preusmeril, brodarske usluge niso bile več potrebne; začele so se pojavljati tudi službe v industrijskih obratih in brodarstvo (kot vir zaslužka posameznikom) je izgi-nilo. Danes so ohranjeni brodi v Krogu, Ižakovcih, Melincih in Gor. Bistrici, ki prevažajo predvsem turiste z enega na drugi breg Mure. In če je bila Mura v preteklosti največkrat meja med narodi in državami, je danes tak njen pomen že presežen in nam lahko da nove možnosti razvoja območja na obeh njenih bregovih.